Dr. Veronika Podgoršek odgovarja na pogosta vprašanja o ločitvi

Kako pomagati desetletnemu otroku v procesu ločevanja staršev – kako pojasniti, kaj se dogaja, kako ohranjati stike po ločitvi, da ne bo na kakršen koli način prikrajšan, in kako preprečiti posledice oziroma prepoznati znake, da krivdo za ločitev staršev pogosto pripisuje sebi. Pogosto prezremo stisko, ki so jo deležni v takih trenutkih naši najmlajši. 

V obdobju razhajanja so marsikateri starši v močnem čustvenem viharju in zaradi ukvarjanja s sabo lahko prezrejo otrokovo stisko – a po drugi strani marsikatero »normalno« otrokovo stisko po nepotrebnem pripisujejo ločitvi (stres v šoli ali odnosih z vrstniki, na primer). Da se ne bi zgodilo ne prvo ne drugo in da bi otroci čim lažje prebrodili kritično obdobje in iz njega celo odšli s pozitivno življenjsko izkušnjo, jim je treba zagotoviti varnost in povezanost z obema staršema. 

V začetni fazi razhajanja to dosežemo s potrpežljivimi pogovori o ločitvi in prihodnji ureditvi razmer: oba te imava rada, le med sabo se ne razumeva več, kar pa nikakor ni tvoja krivda! Še pomembneje pa je, da izrečeno iz dneva v dan tudi udejanjamo: preživljamo čas z otrokom, se zanimamo zanj in njegove interese, se pogovarjamo o njegovih in naših občutkih – smo skratka aktivno vpleteni v njegovo življenje. Kot rečeno, je to marsikdaj težko in dodatna ura risank na dan otroku v tem obdobju nikakor ne bo škodila, če starši pač čutijo, da potrebujejo čas zase – pomembno pa je, da ne izgubijo stika z otrokom.

Stiki med starši in otroki po ločitvi so največkrat nekako logično nadaljevanje količine časa, ki ga je vsak od staršev že prej preživljal z otrokom. Pomembno je, da otrok vidi oba starša in da vsak počne z njim stvari, ki ju povezujejo (da na primer oče še naprej vozi otroka na košarko itd.), kako pa si čas organizirajo, je stvar načina življenja posamezne družine ter zrelosti in odgovornosti obeh staršev. Če sta sposobna normalne komunikacije, se med sabo ne obrekujeta in se zavedata pomembne vloge, ki jo igra v otrokovem življenju drugi starš, potem stiki sčasoma postanejo naravno prehajanje iz enega v drugi dom. Če pa tega nista sposobna in bojno polje iz zakona preneseta na skrb za otroka, potem lahko prav s svojim nezrelim vedenjem in ne z dejstvom, da sta se ločila, otroka trajno poškodujeta. 

Kako najti pogum, da zapustiš nekoga, ki ga imaš rad, vendar veš, da ni pravi zate? 

Ko čutimo, da nekaj v odnosu ni prav, obenem pa imamo človeka, s katerim smo povezani, še neskončno radi, je vprašanje ostati ali oditi izjemno težko. A v resnici dileme ni, kajne? Ljubezen včasih pač ni dovolj.

Funkcionalni partnerski odnos je prostor, namenjen tudi skupnemu razvijanju, skupnim ciljem in vzajemni podpori. Če znotraj odnosa partnerja ne moreta več rasti kot človeka, kot individuuma, bo njun odnos prej ali slej postal kulisa za javnost, v kateri bosta vsak po svoje v športu, delu, kvačkanju ali aferah iskala zdravilo za nemir in nezadovoljstvo. Nekaterim partnerjem s takšnimi aktivnostmi uspe najti ravnotežje, ki jih ravno toliko še zadovoljuje, da se jim ni treba spopasti z veliko grozno pošastjo – spremembo, ločitvijo, samskim življenjem. Nekateri v sebi umirajo na obroke.

Pogum moramo torej iskati v ljubezni do sebe, v negovanju samih sebe, svojih potreb, svojega poslanstva, ki ga imamo na tem svetu. Ne govorim o impulzivnih željah in dobrem počutju, ampak o dolgoročnem uresničevanju sebe kot celostnega bitja. Moč mora priti od znotraj, edino tako lahko premagamo strah, negotovost, dvome, ki se v obdobju razhajanja zagotovo pojavijo. Kaj nas čaka potem, zunaj odnosa, pri tovrstni odločitvi ni pomembno. Odločamo se namreč za sebe – ne za odnos, ne za partnerja, ampak za sebe. Šele ko imamo sebe močno, iskreno in odgovorno radi, lahko tudi drugega ljubimo tako, kot si zasluži. 

Kako najlaže preboleti prekinitev ljubezenske zveze?

Star pregovor pravi, da čas zaceli vse rane – a v primerih strtega srca in izdanega zaupanja zelo priporočam, da mu malo pomagamo. 

Najprej lahko ogromno naredimo s soočenjem z lastnimi čustvi. Priznajmo si, kar čutimo: še vedno ga ljubim, pogrešam jo, besna sem nanj in ni mi prav, da se je tako končalo! Pričakujmo celo paleto zelo močnih čustev, ki nas bodo preplavljala, roke si bodo podajali žalost, strah, jeza, žalovanje – ne nujno v tam zaporedju, pogosto kar vsi v paketu. Sprejmimo jih, ker vsako od njih prihaja z namenom in v končni fazi s pozitivnim učinkom. 

Drugi korak je ovrednotenje razmerja. Ovrednotenje pomeni, da razmislimo o preteklem partnerstvu in svoji vlogi v njem ter o naših pričakovanjih (od partnerja, od partnerstva in življenja na splošno). Če bomo iskreni sami s sabo, bo to črno-belo sliko razhoda naredilo veliko bolj pisano: morda je res partner pobudnik razhoda, vendar sem morda jaz tista, ki se dolgo pred tem ni odzivala na partnerjeve prošnje po skupni spremembi, novih partnerskih konsenzih. Ovrednotenje ni iskanje krivca, pač pa učenje o samem sebi in poslavljanje od razmerja – točno takšnega, kot je bilo, brez absolutne žrtve in absolutnega krivca. Sčasoma bo proces ovrednotenja prinesel čustveno razbremenitev. 

Slednjič pa se moramo v procesu prebolevanja spoprijeti s spremembo in sprejeti izziv samorasti. Manj ko smo pripravljeni spet sestavljati svoj jaz, težavneje je. Vsakodnevno spraševanje: kdo sem, kaj je moja vloga v svetu, kaj si želim, da bi bila moja vloga v svetu ... morda na tej točki deluje nepotrebno, saj smo vendar odrasli ljudje. A dejstvo je, da smo z ločitvijo izgubili zajeten del svojega sveta in da ga moramo zgraditi na novo – sami. Tega nihče ne more storiti namesto nas. Proces je boleč, samoten in pogosto dolgotrajen. Nagrada pa je neprecenljiva.